• PhD

Kako raziskovati poezijo in pesnika kot elementa družbene spremembe?

Updated: Mar 19, 2018




Stičišče poezije je odraz dojemanja in načina sprejemanja družbenega okolja, ustvarjalnosti in imaginacije v navezavi s tradicionalno pozicijo literature. Poezija bo vedno odražala socialne prakse, pretehtane s strani vladajočih sil oziroma moči, saj za svoje sredstvo uporablja jezik, ki je odraz tega.


V današnji hiperbolični družbi, polni uradnih obljub, prežeti z znanjem in praksami o potrošniškem materialu, ki ga je treba konzumirati, naj bi bila (od nekdaj prisotna) naloga pesnika, da omaja, ozdravi oziroma ponovno izumi jezik.

Pomembno je zavedanje, da je poezija duhovni instrument, s katerim prevaja pridobljene branže znanja in specializirane dejavnosti življenja v simbolični jezik, kjer se ločeni procesi modernega bivanja srečajo v življenju domišljije. V tem smislu naj bi bil njegov poetični jezik razumljen kot avtonomno orodje, ločeno od vsakdanjega kolonializiranega jezika. Gre za vzpostavljanje osebnega metaforičnega sveta, ločenega od ostalih zvrsti sistemsko pripravljenih dejavnosti, dela, produkcije, ki pa hkrati reflektira omenjene procese v smislu razvijanja novih umetniško-izraznih in jezikovnih praks. Poezija naj bi torej bila poetična in osebnostna točka srečanja sil, ki vplivajo na družbo: tako sodobna, nenehno spreminjajoča in hkrati s težnjo po ohranjanju tradicionalne pozicije na središču modernih sil, pozicije, ki jo je imela v vsej svoji zgodovini literature.


Danes pesnik ustvarja v prostoru, ki se vedno hitreje spreminja in je nepreklicno politiziran. Zato naj bi poezija še toliko bolj ostajala v svoji stari službi, da zazna in sodi upravljanje s človeškimi življenji (etiko, moralo, vrednotami) in jezikom ‒ odgovornost pesnika je zaradi tega večja. Pesniku so, glede na njegov družbeni položaj, potrebni redno premišljevanje, reinterpretacija družbenih dogodkov in samorefleksija.



Kritično-interpretacijski odzivi na pesniška dela, ki so osredotočeni predvsem na biografsko ustvarjalno bit, izluščeno ali navdahnjeno izključno iz pesmi, lahko povzročajo izolacijo poezije in njenega pomena v duhu socioloških in historičnih sil. Lahko bi govorili o izgubljanju simbolne moči, ki jo je v zgodovini imela poezija. Vsekakor je stanje vse prej kot spodbudno.

Zaradi slednjega je pomembno raziskovanje angažiranega delovanja pesnika (in učinkov njegove poezije), ki premika meje literarnega, kulturnega in družbenega ter si pri tem zastaviti globlja vprašanja, ki odpirajo okno v razumevanje njegovega delovanja v 20. in 21. stoletju:


- Kako je pesnik v 20. stoletju vse moralno, politično in zgodovinsko znanje ter dogodke, ki so se zgrinjali v skupnost, poustvarjal s poezijo?

- Kako oziroma s kakšnimi pesniškimi elementi to počne danes, v času kopičenja dejstev in kalkulirajočih procesov ter hkrati ohranja jezik domišljije, ki naj bi vseboval napredno in specializirano znanje, kakršnega poseduje?

- Kaj se (je) dogaja(lo) z njegovo poezijo v teh (družbenih) sistemih misli oziroma kaj se (je) dogaja(lo) z njegovim pesniškim jezikom?

- Kako je v družbenem okolju 20. stoletja izražal svoje nenehno iskanje za še ne prisotnim, neprepoznanim in skritim, svoje življenje v besedah?

- S katerimi poetičnimi elementi je izražal svoje družbeno poslanstvo in kako ga izraža danes?

- Kako (je) artikulira(l) svojo osebno pesniško prepoznavnost znotraj skupne lingvistične izkušnje, skladišča, kjer kot čistilec ustvarja jezik in ga pretaplja v široko dostopno emotivno področje?

- Kako (je) izraža(l) kolektivni družbeni spomin in svoj položaj v njem?

- Kako so se spreminjala sredstva pesniškega jezika, individualna eksistencialna pesniška izkušnja ter kako je srečeval poezijo z bralcem?

- Kako se je izražalo njegovo iskanje čiste poezije?

- Kako se je spreminjalo njegovo pesniško dejanje, odvisno od njegovega družbenega ozadja?

- Kako so se izražali čas, lepota in družbena situacija? Kako se izražajo danes?

Da bi čim bolje ponazorili razmerje med pesnikom kot individuumom in kolektivnim, je potrebno koncept poezije kot elementa družbene spremembe graditi s pomočjo sociološko-zgodovinskih in filozofsko-zgodovinskih temeljev ter raziskati slovensko poezijo kot literarno-zgodovinski element družbene spremembe v Sloveniji.

Vendar nas pa mora poleg vloge poezije in pesnika zanimati tudi vloga občinstva oziroma javnosti. Zato je potrebno zastavljeno problematiko preučevali z najširšimi možnimi metodami ‒ tako s pomočjo kvantitativnih kot tudi kvalitativnih metod raziskovanja. Samo na ta način lahko raziskujemo vpliv poezije, in s tem njenih akterjev v najširšem pomenu besede, na formuliranje družbene spremembe. Torej interpretirati družbena dogajanja in situacije na podlagi pesnikovega estetskega, tj. umetniškega, filozofskega, intelektualnega, in tudi občečloveškega prispevka – tako v smislu primarnosti poezije v obliki besedila kot v korelaciji na njen sekundarni sociološki pomen v obliki literarnih ideologij, programov, manifestov, zborovanj, idej, skupinskih povezav, nastopov in gibanj pred očmi javnosti in tudi oblasti, ki jim je takšno delovanje namenjeno. Na ta način spodbujamo tudi nadaljnja raziskovanja na tem področju o pomenu poezije (in pesnika), kako s svojo estetsko ter družbeno funkcijo premika družbene meje in vzgaja občinstvo ter krepi narodnega duha, zavest in intelekt ‒ pa najsi govorimo o radikalnejših revolucionarnih spremembah ali tistih z manjšo razsežnostjo, a s tem nič manj pomembnim družbenim učinkom.


Raziskujemo transformativno vlogo poezije in pesnika napram drugemu posamezniku in družbi kot celoti.

V skladu z zastavljenim teoretičnim raziskovanjem je potrebno, da se iz teorije raziskava v nadaljevanju usmeri na kvantitativno in tudi kvalitativno raziskovanje, ki predhodnjih dognanj ne izpodriva, ampak jih dopolnjuje oziroma osvetljuje – z ustreznimi metodami skuša prodreti čim globlje v tkivo zastavljenega problema.Zato se je v tem delu potrebno osredotočiti na raziskovanje poezije kot elementa družbene spremembe z vidika njenega uporabnika – občinstva oziroma javnosti (posredno tudi na posamezne dele distribucijske ravnine: knjigarne, knjižnice idr.). Preučiti mora pomembnost vstopa literarne vede v dialog s sociologijo, da bo lahko lažje razumela in interpretirala učinke poezije oziroma pesnikov na družbo. Zanimati jo mora soodvisnost literarnih in socioloških pojavov, vsebin in smeri, kjer so dognanja pomembna za vse akterje literarnega sistema. Gre torej za raziskovanje korelacij med družbeno spremembo, poezijo, pesnikom, občinstvom oziroma civilno družbo (in knjigotržcem).

Raziskovanje poezije kot elementa družbene spremembe odpira številne aktualne nadaljnje možnosti študija, ki se kažejo že pri spremljanju razvoja mlajše pesniške generacije, ki deluje v 21. stoletju.


Med drugim se je potrebno spopasti tudi s tezo o apatičnosti generacije, rojene v 80. letih prejšnjega stoletja.

Vendar cilj slednjega ni literarno-teoretično profiliranje katerekoli literarne skupine napram drugi. Začetek njihovega sistematičnega znanstvenega obravnavanja je nujno za nadaljnje raziskovanje literarnega razvoja na Slovenskem. S svojo vsebino torej ne skušamo samo razumeti in razgrinjati družbeno spremembo z vidika slovenske poezije in slovenskih pesnikov v 20. stoletju, ampak aktualizirati trenutno dogajanje.

S tovrstnim raziskovanjem ne izpodrivamo utečenih korelacij med sociologijo in literarno vedo, ampak skušamo prispevati k dvigu zavedanja pomena raziskovanja poezije v najširšem kontekstu ‒ kot elementarnega aktivacijskega momenta napram besedilu in napram družbeni spremembi.