• PhD

Kdo si? (Pssssst)



"Kam pa ti?"

"V Kenijo na poroko. Pa ti?"

"V Bangladeš na knjižni sejem."

"To sta si pa izbrali," vskoči šofer.


Hvala. Točno to potrebujem. Mlad brezskrben obraz dekleta zraven sebe. V kovčku ima pol leta prostovoljnega dela v Afriki, v žepu kup nasvetov, torbica "tako in tako", torbica "ne tako in ne tako", dokumenti "obvezno tako in tako", in najpomembnejše: ima pristajalno stezo iskrenosti. Bangladeš? Ja, Bangladeš. Tako pač je. Grem. Izbral me je in to je to. Vesolje že ve, "jaz" ne vem ničesar.


(Tišina sem.)

(Zato me ne izgovarjaj.)

Pred tem obiščem strica Googla: "Googlček Googlček na internetu povej, katera najbolj varna dežela na svetu je tem?" Zakaj? Kako zakaj? Če sem pa slišala "to pa ono pa tretje". Ljudje si pač radi lažemo, da tisto, kar slišimo na nas nima vpliva. Vse ima vpliv, mar ne? Saj ni energije brez efekta? Ali ni bolj bistveno vprašanje, kaj s to energijo naredimo - ustvarimo? Če torej na netu poizkusim s pozitivnim vprašanjem, se mogoče razmere v Bangladešu čarobno pregooglizirajo?


"Bangladeš najbolj nevarna država," mi zagoogla nazaj. Fantastično. To potrebujem. Nekaj negativne krame za podzavest. Zadevo potlačiš kot kompost, nato malo počakaš in začno poganjati vse sorte fotosintetični problemi in skrbi. Vendar nope. V investicijo Bangladeš komposta pa že ne grem.


A kaj njemu mar in Google za-pink-ponga nazaj: "Kriminal. Islam. Teroristični napad hotela."

Okej. Ustavi vojsko. Če bi bil ti terorist recimo, bi napadal Guest House Univerze? Tam bom nekaj dni s svojim kufrom. Povej, a bi? Nehaj. Itak, da ne bi, svojih ljudi ne pobiješ. (Tuje pa lahko?!) Sploh pa ne študentov, ti so super primerni, da širijo Islam naprej.


Malo "belega" pokroviteljstva iz "prvega sveta", napram "tretjemu" je kot eurokrem, mar ne?

Si ga zaznal? A ni hecn ta naš svet? Ljudje bi bili srečni in v ravnovesju, a bi še kljub temu ohranili en čink pokroviteljstva? Pa malo ego smetane? Ker smo Evropejci pač radi na komot in na vrhu?


Vsak izgovor je dober, samo, da pavu ne odpade perje.

In zdaj, ko to bereš, si zagotovo misliš, da je takšna moja predstava o svetu? Vendar ni. Ali ni ego tisti, ki je vedno prepričan, da si vse prav razlaga? Zadušljivo postaja.


Lahko nekdo tule odpre okno? Ne, hvala. Ni potrebno. V sebi ga odprem.

Ampak Google, poglej vendar te slike. Sama revščina. Kaj bom tam s poezijo? Že ob pogledu na vse to mi srce razpada na prafaktorje in jaz grem tja s K-N-J-I-G-O? Res G-E-N-I-A-L-N-O. Pa še Chanel bom vzela zraven. Ker bom to zagotovo nujno potrebovala, ko bom hodila po umazanih ulicah in bo pred moj obraz štrlelo "tisoč" lačnih ust? Saj mi hočeš to na-googlizirati, mar ne? Vsa ta maškarada okoli prestižnih blagovnih znamk in ne vem še česa? Dajva malce obsojanja in samovšečnosti v tale tekst, ali? Naj vsi vedo, da moj "jaz" uporablja Chanel. Zagotovo mi bo zrasla cena kot kremšniti v trgovini, če bi jo pogledal Versace? Je huda blagovna znamka obleke prestiž?


Mmmm. Prestiž. Ko začutiš blago. Ko izbereš blago. In v njem vsa polja in nebo nad njim. Mehko. Nežno. Počasi. In potem si zamisliš. In potem narišeš obleko po svojem telesu. In jo šivilja zašije. In je kot ulito. Skupaj kot cvet z zemljo.


In poznaš pot. In poznaš sebe. Takšna obleka je prestiž. Jo vonjaš? Kot parfum, čeprav se je niti dotaknil nisi.

In sedim na letališču. Čez nekaj časa se bo ta svet spremenil. Kot da se ne spreminja nenehno? Si kdaj razumel zakaj ljudje polagajo vse upe samo na en svet? Samo na eno telo? Se tudi tebi zdi, da nenehno potuješ? Greš kdaj tja "čez"? In prideš nazaj za "tisoč" let drugačen, pa je minilo le pol ure?


Vkrcamo se. Zapirajo vrata. "Ste vi pozabili plašč?" Slovenka s katero sva izmenjali nekaj besed v čakalnici. Tudi ona leti do Dubaja. "Plašč?" In že letim do vrat: "Bla bla bla." Stevard gre do kabine. Stevard pride nazaj. Vrata se odpro. In spet letim. Dovolili so mi, da letim. Ni zastojev. Samo prazen prostor. Do čakalnice. Ker ne gre za plašč. Gre za pot do plašča. Za ta genialen tek. Kako naj ne bi bila srečna? Ali ne vidiš, kako so stvari enostavne in lepe? Še poleti na poti v Grčijo sem si želela, da bi lahko na letališču tekla mimo vseh teh nesmiselnih trakov in zapor. In zdaj to počnem. Kar tako. Kako noro!


In potem se spet usedem. In vrata spet zaprejo. In pred mano je "sto tavžnt" izborov filmov. Tako kot v trgovini s hrano. "99" vrst jogurtov? A smo res tako zelo izbirčni? Tako zelo zahtevni? Tako zelo sestradani za novimi diferenciacijami? Je individualizacija razum našponala že do skrajnih meja? Ali ni hecno koliko razlik in vrst "tega in onega" smo si izmislili?


Ljudje radi uporabljamo frazo: "Kdaj te bo srečala pamet?" Saj nas je. A vidiš vso to znanost? A žal še nimamo fraze: "Kdaj te bo srečalo srce?"

In koliko pravil smo si izmislili? Če narediš "tako in tako" pomeni "to in to", če "tako in tako bo pa tako in tako", ljudje, ki so "taki in taki" pomeni, da imajo "radi to in to". Najlepša hvala. Nisem kalkulator. Tisti približek, ki sta ga o meni morebiti izračunali včeraj, je danes že "sto" svetlobnih let zadaj.


Sem. In to je to. Zakaj več, vprašajte vesolje.

Ne vem več, kakšne bogove so imeli Grki, Rimljani, Egipčani, a več kot očitno živimo v nekakšni "inovativni božji družbi", kjer smo po "božje" in vsevedno kategorizirali stvari in ljudi. Ukvarjamo se s parimi odstotki videnega, medtem ko vse ostalo ostaja "na kamot" nedotaknjeno in nepomembno? Se spomniš tistega modernega vprašanja: "Kdo si?" Ali pa fraze: "Povej mi s kom se družiš in povem ti kdo si." In potem je kot v igrici potrebno zdrdati ali si pilot, ali si tajnica, ali si vrhunski športnik ali si "oh in sploh" z najvišjimi cilji in potenciali in in vse tisto, kar sem še pozabila popredalčkati? In to je to? Tako zelo malo? Poklic? Potencial? Poslanstvo?


Kdo si? (Pssssst)

Nekateri razumejo. Drugi ne. Tretji želijo odgovor. Četrti rečejo, da je to nezavedanje poslanstva. Peti spet nekaj drugega. A dejstvo je, da mi je vseeno, kaj kdo o tem misli. Nekateri pač čutimo.


Oddaljene stvari so enako blizu.

In tako na letalu zajadram med dokumentarne filme. Kakšen dokumentarec o izven telesnih izkušnjah? Paralelnih svetovih? Drugih dimenzijah? Vesolju? Kvantna fizika? Ne? "Klik klik klik." Ne. Pa gremo v nekaj romantičnega. Notting Hill? A ni to tisti film iz devetdesetih, ki so si ga ogledali že vsi vrabci na Zemlji? Koliko let sem v zaostanku? Ene 20? Samo poglej si to primerjavo. Letališče Dubaj in letališče Daka? Kot bi se vmes zgodilo 300 leta časa nazaj. Kakšen zaostanek? Ni zaostankov. Se ti ne zdi, da nikoli nismo v zaostanku? Kot da so začetki in konci neke "olajševalne okoliščine", ki smo si jih izmislili, da si lažje razlagamo tisto, kar je precej bolj kompleksno? In najpomembnejše – lepo.


Pristanek v Dubaju. Tečem. Spet tečem. Petnajst minut mi je preostalo do naslednjega leta. Izložbe. Cigare. Parfumi. Šejki. Gospe. Poslovneži. Ne-šejki. Ne-poslovneži. Spretna sem v hitrosti. A ni hitrost kot počasnost? Oboje je zen. In ali ni čas hecen? Neke čudne razlike med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo? Si kdaj pomislil, da je to pravzaprav ne-logično in kakšne omejitve nastajajo zaradi tega?


Ja tečem. Lahko bi tekla zaprtih oči. Poznaš ta občutek? Ko gledaš z vsemi čuti? Pravijo, da je to letališče nekaj zares posebnega. Ali ni prav vse nekaj posebnega? Ali ni vse tako zelo posebno, da je enostavno in ne-posebno hkrati? Zdi se mi, da sem tu že bila. A veš tisto, ko vidiš film, si film in ko prideš tja, kar vse poznaš? Ampak zrak na letališčih je grozen. Moram se pogovoriti s telesom, da se nauči spet dihati na tole. Se mi zdi, da drugi sploh ne opazijo razlike? A je kje eno samcato drevo? Naravni kisik? Ena roža?


In tečem. Še malo. Pridem do vrat in se zavem, da sploh nisem razmišljala ali tečem v pravo smer, samo tekla sem. A ni to hecno? In zagledam Razio, prevajalko "moje" knjige (ker kaj je pa zares "moje"?) z odprti rokami: "Vedela sem, da si to ti."


In sva vzleteli do Dake.


0 views