• PhD

Najino razkošje brez pomena


Nikoli se nisem ukvarjala z drugačnostjo. Ne na način kot bi si od mene želelo okolje. Zato me ne sprašuj ali so mi boljši ljudje iz začetka ali iz konca oceana. Naj te ne zanima, katerim namenim več pozornosti - tistim nad ali pod vodo. Ker priznam. Lahko sem le tisto, kar je šlo skozi moje prste. In kljub temu ne vem, če bom kdaj znala ločiti morje na boljše in slabše kaplje. V kapljah vode so vedno tudi kaplje zraka. In kjer je zrak, je tudi ptica in drevo iz katere prihaja.

Zato me ne sprašuj kaj diham, ko sem dihanje.

Ne sprašuj od kod sem, ko grem. Ne osmisli moje poti, ko niti hoja več nisem.

Ničesar več se mi ni potrebno spomniti, ko ne želim zmotiti življenja.

Mogoče pa ti veš, kdaj smo zamenjali ponižnost za ponižanost? Poglej me. Vseeno mi je na katerem koncu mize sediš. Vseeno mi je, kako blizu ali daleč si. Na katere ozvezdje naslanjaš roke. Na katero ozvezdje polagaš noge. Dejstvo je, da si tu. In da tišina govori jezik vsakega prostora, vsake oblike. Lahko si slep, če želiš. A bodi slep tako, da ne pozabiš, da za sonce ne potrebuješ oči. Bodi gluh, tako kot je gluha glasba, preden se rodi. Bodi izsušen, tako kot puščava nikoli ne kliče vode. In potem se ljubi.

In ne govori. Naj govorica govori skozi tebe. Čista in bela. Še preden postane belina. Je sreča preden se jo dotakneš. Je zavest, ki se ukvarja z nebom kot ptica.

Takšna je svoboda, preden se prikroji njene kote, preden se jo malce poreže, malo popravi na vzvišenost in ignoranco. Zato me ne sprašuj o napisanem. Če bi bila vzvišena, bi ti povedala.

Če bi bila ignorantska, bi rekla, da imam prav.

Ne poslušaj me in si bova prisluhnila na blizu.

Tako kot je narava sočutna do vsega, kar vstopi vanjo? Pa ti? Si lahko? Sočuten na pol? Kaj pa za dva? Zame in zate? Ali pa čisto na malo? Na mravljico? Polža? Lahko ljubiš na rezervo? Na blagajno? Pravljice pridejo vedno na koncu, ko se vse pozabi. Tako kot pridejo miti in legende. Vsake toliko časa je potrebno nekaj izbrisati, da ne pridemo predaleč, da ne pridemo previsoko vase. Si kdaj videl ljudi v trenutku, ko nihče ne gleda?

Kot bi iskala besedo za 50 trilijonov celic v telesu?

Besede so za pogumne. Za tiste, ki znajo kopati za njimi. Tisti, ki berejo z očmi, so razočarani ali pa je jezni. Tisti, ki berejo s srcem so ganjeni.

Tisti, ki berejo z bistvom jih poveže tišina.

Ker se gre v notranjost vedno brez vodiča od zunaj, v džunglo brez poti, v goro brez gore, v žival brez živali, na otok brez otoka. Tja kamor se pride na sámo in v samoti.

Ja vem, stara vsajena prepričanja bi morala zamenjati z novimi, jaz pa ne morem prepričanja drugih zamenjati z novimi prepričanji drugih. Niti s svojim prepričanjem ne.

Mogoče pa ti veš, kako je biti del kakšne šole, kako se počutita ideologija in teorija, ko prideta domov in slečeta obleke? Kaj sta, ko to nista? Ko se me vedno manj prime, ne znam biti pametna, vedno več gre skozi mene, vedno več je prostora. Si videl, kako se ga ne da izmeriti?

Mera je pač neka šablona, igračka v torbici. Ne za uporabo, za opomin, da se je ne uporabi. Ali ni tudi sonce vedno ravno prav veliko in pripravljeno, da sveti?

Ampak ljudje radi popravljamo. Sebe skozi druge v boljše verzije. Biti enkrat pripravljen na začetek? Na nekaj vrednega? Na cvet? Na vonj tega cveta? Na čas, ki bo pravi? Na dan, ko se stvari spojijo? Na dan, ko bo prišla nagrada? Ko bo vse ravno prav izmerjeno? Mogoče sem pa krivična do družbe in časa? Mogoče je zato ljubezen v samoti in tišini tako lepa? Kjer je pribora samo za dva in ne za dvanajst? Obrni se za manj kot trenutek, še preden se te dotakne, ti strast vse raztrga.

Ker bo "moja" resnica o življenju za nekoga drugega vedno samo približek. In majhni približki, majhni odkloni, se nabirajo v velike napake. Ker tudi resnica drugih, ni uvid v "mojo" resnico.

Kot da je ljudem v ravnovesju dolgčas. Kot da morajo nenehno nekaj "rožljati", ropotati, piskati, računati, preverjati, analizirati, sicer je nekaj "narobe". Ja, tudi iz duhovnosti bi radi napravili bitko, oltar, borbo in težo. Si videl kako živali znajo užiti trenutek?

In v tem trenutku vsakič znova odpustijo človeški neumnosti. Ne glede na to kako visoka, kruta in brezbrižna je ta neumnost, živali pridejo nazaj in se nas dotaknejo. Ne vem zakaj je odpuščanje do ljudi tako zelo drugačno od odpuščanja do živali. Ti veš?

Zakaj neki so živali tako radodarne? Zakaj smo tolikokrat medsebojno neradodarni? Kot da bi varčevali dobroto za drugič. Jo shranjevali v nekakšne banke. In ko jo nekega dne vendarle vzdignemo, postanejo obresti žalost - žalost neuporabljene dobrote.

Misliš, da čas misli, da je enkrat prepozno pobožati žival, pobožati človeka?

Četudi je grd in smrdi? Vonji so pač različni. Grdota in lepota sta pač drugačni. Druga drugi služita za prepoznavanje. In nič več kot to. Medtem, ko se ljudje na čudne načine trudimo potešiti duhovno nepotešenost. Z ljudmi, z dosežki, zmagami, uspehi, izgledom, popularnostjo. Ali ni to hecno?


Nikoli v življenju se nisem ukvarjala z razkošjem. Nikoli v življenju nisem iskala razkošja. Nikoli nisem pisala o razkošju. Nikoli nisem govorila o razkošju. Danes vem, da če bi mu dala pomen, ga ne bi našla.

Naredili smo vse, da bi vznemirili mir.


0 views