• PhD

Nisem še srečala človeka, ki ne bi bil poseben. In srečala sem same običajne ljudi.

Updated: Apr 13, 2019



Da, običajna sem. Ker vidim, ker čutim običajne stvari. Običajne lepote, ki niso moje. Ker nič ni moja last. Da. Tako zelo sem običajna kot katerakoli roža iz katerekoli zemlje. Ene zemlje. Ali pa vsaka smet, ki v zraku postane ptica. Si videl? Kako si ne morem vzeti neba? Mar ni to lepo in običajno, da si nebo jemlje poglede oči?


Običajna sem. Kot miza, ki jo uporabljam. Ker če bi mi jo kdo vzel, bi bila to pač miza, ki je ne uporabljam več? Ker je tudi brez mize, nad mizo še vedno nebo. A če bi mi nekdo vzel tudi nebo, bi ga našla v zaprtih očeh. Kot je pisanje, ki ga pišem, enako običajno vrtnarjenju vrtnarke. Vsaka ima svojo vrsto dotika, vrsto pisala, semena. Nekdo je mlekarnar, nekdo je tajnica, nekdo je model, športnik, poslovnež, zidar - karkoli običajnega.


Ker kako se pa ljubiš, če ne izkusiš vsakega dela? Celote? Kako se je sploh ne-ljubiti? Marsičesa ne vem, marsičesa ne znam. Niti ne vem več koliko mi je bilo let, ko sem prvič slišala, kaj je to sreča, da se to išče, pa mi ni bilo jasno zakaj, ali nima to vsak?


Nisem se znala dati v predale, nisem znala uporabljati predalov, zgornjih in spodnjih, večjih in manjših, nepredušnih, na pol odprtih, vidnih, nevidnih. Povej mi, kaj so predali?


Ali niso predali za stvari, medtem ko je riba za vodo in človek za svet? Kako bi lahko kogarkoli zaprli v predal misli, predal barve, predal razlike - predal časa? Povej mi, so predali nesreča? Tudi meni so se zgodile težke stvari, pa se mi zdi, da sreča dvigne lahkoto in težo enako?


Mogoče zato, ker sreča ni nekaj, kar enkrat je, drugič pa ni? Ko sreča je - je. In tako veš, da je to ona?

Ne vem, mogoče je pa s srečo tako kot s kokošjo in jajcem - le kaj je bilo prej? Ali je pa vprašanje preveč linearno, ker v kokoši vidim jajce in v jajci kokoš, čas se mi pa v lepoti ne zdi kaj prida pomemben?


Ljudje zjutraj pač vstanemo, tečni, nabriti, prijazni, kakršnikoli. Točno tam, kjer zadiši kava, počasi in zrak gre po brazilsko med pore in sobe. Morebiti pa res potujem - precej, ali pa ne, tudi običajnost ima različne cvetove, ker se je ne da preimenovati, kot roža ostane roža, četudi je druge barve?


Povej mi, kako je biti drugačen od ostalih? Kdo so ostali? Kateri predal? Koliko milijard ljudi je v enem in koliko tisoč ali milijard ljudi v drugem? V kakšnem razmerju? In kateri predal so marjetice za našo hišo?


Ali ni pač vsaka roža malo drugačna, tudi tiste, ki so iste sorte, ena raste malo bolj desno, druga malo bolj levo, ena ima par listov malo večjih, druga enega malo manjšega, si videl tisto, ki ima tam na sredi stebla droben list? Medtem ko ga tretja tam nima, ima pa zato enega malo višje, komaj se vidi? Povej mi, katera izmed teh rož je posebna? Katera ni običajna? Naravna?


Čutiš te milijone? In milijarde ljudi? To pluralno običajnost? Lepoto? Običajnost sveta?

Da, obožujem biti običajna na tisoč in en običajen način. Ne obstaja toliko različnih predalov kot je običajnost različna.


Zato še nisem srečala človeka, ki ne bi bil poseben. In zato sem srečala same običajne ljudi.


A nekateri ljudje so kljub temu radi prepričani, da te poznajo? Vsako dejanje? Vsako misel? Vsako čustvo? Da te poznajo bolje kot se (lahko) poznaš sam? Zakaj bi si sploh želel, da bi te nekdo "drug" razumel bolje kot se razumeš sam?


Priročno. HEJ TI, JA TI, "kdorkoli si že", mož, žena, prijatelj, "xy ta in ta", povej mi, kdo sem pa danes? HEJ TI ALI PA TI, kdo sem pa jutri? TI PA TI PA TI, kaj si naj želim? KDORKOLI TAM, HEJ - ti veš bolje, mar ne?


Ne, ker ti v sebi veš najbolje. Ker to ni ignorantstvo do "drugega", ampak ljubezen do sebe in spoštovanje drugega.


A zakaj je tako, da so se ljudje za pridobitev razumevanja od "drugih", zmožni spustiti na kolena ali pa se povzpeti na piedestal?


Ker roža, ko jo utrgaš diši drugače kot roža, ki jo pustiš rasti? Pusti, naj vsak vonja, kar mu raste.

Velikokrat se spomnim tiste zgodbe, ki jo večkrat zapišem, da stoji predavatelj pred tablo, nariše moder in rdeč krog, in vpraša: "Kateri je večji?"


Eni rečejo eno, drugi rečejo drugo, na kar on reče HA: "Oba sta iste velikosti, nihče ni podvomil v mojo trditev?"


Je to pazljivost do drugega, do tistega, kar preberemo, kar nam je povedano? Da, tudi tukaj in sedaj.


Kot da bi prišlo pri razumevanju do zmešnjave pojmov. Slovar slovenskega knjižnega jezika definira besedo razumeti kot "vključiti, sprejeti v zavest in ugotoviti vzročne, logične povezave," ali pa kot "obvladovati" ipd. definicije.


Če nekdo torej razume tvoje vzročno-posledične povezave je "to to"? Kaj pa ostale povezave ali smo res samo nekakšen skupek vzročno-posledičnih povezav? Če smo, potem res ni čudno, da se pod razumeti navaja tudi obvladovati?


Če potrebuješ drugega, da si razumljen, si "pač" obvladan s strani druge osebe. Če se ne vodiš sam, te pač vodijo drugi. Če nisi sam sebe dobro razumel, te pač "razumevajo" drugi.


Zato mi je veliko bolj všeč ena izmed zadnjih definicij v Slovarju, ki pod razumeti navaja: "živeti skladno, v slogi". Torej na kakšen način te nekdo razume? Kot vzročno-posledičnega posameznika? Kot obvladovanje? Ali te pa nekdo razume s slogo?


Ker, če te nekdo razume v slogi, potem sprejme razlike, nasprotna stališča - ne "potrebuješ" drugega za "kakršenkoli dokaz", ampak za sobivanje. Z drugim bivaš v slogi kot bivaš sam s sabo.


Ne vem, meni se zdi Realnost največji izziv.


Ali ni miru na svetu dovolj na razpolago? Kot je običajnosti, lepote in sreče.


A dokler ljudje za drug drugega uporabljajo predale, bodo predali pač polni. In v njih bo ujeta realnost?


416 views