• PhD

Nisi mi nabral rož, prinesel si mi sonce.

Updated: Mar 9, 2019




Si imel kdaj v življenju občutek, da je bilo "tisto in tisto" narobe? Napačno? Ker če bi takrat "tako in tako", bi bilo danes drugače? Ker smo naučeni najbolj pričakovanega, najbolj običajnega, najbolj sprejemljivega pogleda na svet? In ker si je potrebno "samonaložiti" nekakšne čustvene dajatve na okolico? Ker se je potrebno prilegati? Prilegati na nekakšen "prav"? Čigav? Počakaj malo.


(Stevardesa mi je prinesla kavo. Bi mi to moralo biti samoumevno? Saj mora biti prijazna, mar ne? Ampak ni samoumevno. Ona ni narejeno prijazna. Opaziš? In potem me sprašujejo, zakaj se toliko smejem.)


Prilegati se komu? Ker če se ne prilegaš nekomu, ampak recimo vesolju, je to - kako že - čudno? To se pa ne da in ne more? A ne po new-agevsko, ne na ne-odgovorno, ne na moderno, ne na prikladno, ne na ugajalsko - na izkušenjsko. In če govorim o "narobe-ju", ne govorim o njem kot o "tistih" grozodejstvih (ipd.), za katere vemo, da so takšna kot so: "narobe-jevska". Tudi ne govorim o tem, da ne-prileganje pomeni odsotnost empatije. Nikakor. Govorim o tistem "narobe-ju", ki si ga izrezljamo sami. In potem nanj obesimo še trakec z nalepkico krivde in hodimo naokoli kot našponana struna oz. še bolje kot hrček (ja hrček), ki "hodi" naokoli v koleščku.


Kako bi lahko takšne "narobe-je" razumela? Je v njih smisel? Kako je lahko nekaj napačno, če pa s tem rasteš? Kako si lahko prizadet z izkušnjo?


So tista drevesa, ki so manjša od večine napačna? So to narobe drevesa? Nepravilna drevesa? Kvazi drevesa? Drevesa, ki to niso?

In ker je v življenju pač velikokrat zelo težko, me je nemalokrat kdo vprašal:

"Kako si preživela?"

"Vedno vse samo živim."


Ker kaj pa pomeni nekaj preživeti? Saj se ne preživljam skozi življenje. Živim življenje. Ne morem si dovoliti drugače. Ker ne gre za dovoljenje? Gre za predanost? Ker se v teži vedno pretaka tudi lahkota?


Bi lahko od noči odtujil sonce?

Klišejsko? Mogoče bi pa temu rekli naivnost ali pa utopija ali pa zasanjanost ali pa pretirana navdušenost? Ali pa preprosto: življenje? Ker življenje ne more biti črno-belo? Misliš, da je? Kako bi lahko bilo karkoli črno-belo? Vem. Iz sive barve radi delamo sivino. Ker "mora" biti sivo nebo žalostno nebo? Ker je siva monotona? Ker je siva melanholična? Siva je počasna? Starost je siva? Ah.


Meni se pa zdi siva enotna in povezana barva. Ko se črna in bela dogovorita za skupno pot. V sivino. Mar ni življenje takšna rešitev? Bolj kot ga ločuješ v eno ali drugo skrajnost, bolj je razcepljeno? Po želji, da bi bilo bolj jasno, postane pravzaprav manj jasno in vsak k sebi?


Sivo nebo je pa še vedno nebo. Nebo, ki je sive barve. Enako kot je včasih modro ali rumeno.

In z Razio sva medtem že prispeli v Dako. In nad nama takšno sivo nebo. In letališče kot dubajsko. Le da prekrito s prašno zaveso. Malce postarano. Lepe gubice ima. In ljudje se gnetejo. Zelo se gnetejo. Zalotim se. Pravzaprav me spominjajo na Rome. Divje Rome med katerimi hodi zmešnjava. In vrečke. Tista natlačena neurejenost. Kot takrat, ko sem nekaj dni delala z migranti v Celju. Da. Takšne oči imajo. Velike. Kot drevesa iz gozda. Ki premikajo svoje veje. Svoje roke. Ne vidiš? Nič izumetničenega ni v njih. Je to neurejenost? Mogoče pa samo naravnost. Pristna. Živalska. Njim lastna in lepa. In veliko milice je. Izstopam. Zavedam se, da izstopam. Pa se tako zelo rada zlijem s prostorom. Ko se nihče ne ustavlja na tebi, si mir?


Pogled ljudi pa začutiš, četudi ne vidiš, da gledajo.

A se ti ne zdi, da tudi to ni črno-belo? Mir je vendar povsod enak? V samoti ali v gneči? Če kdo gleda ali ne?


In potem napetosti. Da, napetosti. Vidiš jih. A zaradi miru jih ne čutiš. Obrazce je potrebno izpolniti. Majhne listke. Vse tole kot nekakšna Jugoslavija? Marsikaj pogrešam od takrat. Počasne trgovine z zrakom recimo. Mleko v kanglici. In hojo, ki prebere vsako zarezo.


So takrat stvari imele večjo vrednost, ker smo imeli manj?


Se lahko nasmehneš življenju?

Danes imamo pa ceno. In z najvišjim standardom smo jo okužili, ker mi pa gremo "tja in tja" na počitnice, ker imamo "tak in tak avto" in "toliko ter toliko" zemljišč, stavb in še česa? Ker če imaš toliko "tega in onega", moraš imeti potem še toliko "tistega", da je še več in potem si - vreden? Nekaj se pa vendar mora pokazati? Si občudovan in ljudje se gužvajo ob tebi? So navdušeni nad tabo?


In če so ljudje navdušeni nad tabo, so kupili vstopnico in si lahko kupiš lastno predstavo, v kateri se imaš rad?

In potem je to vrednost? Vrednost norosti? In če moj "jaz" ni takšen, se lahko naslanjam na vse to, kar hvala bogu nisem "takšna", ker sem boljša? Ali je pa takšno naslanjanje enak šmorn, samo privlečen iz druge strani? Ne. Na nič se ne mislim naslanjati.


Tudi drevo se ne naslanja na drugo drevo, da lahko raste.

Ljudje smo pač različni. In to je vse. Zakaj to ne bi moglo biti vse? Zakaj to ne bi moglo biti dovolj? Kot preizkušanje tolerance do sveta? Do drugačnosti?


Priznam. Utrujena sem. Uro in pol že stojim na letališču, da bom lahko stopila na drugo stran. Tja, kjer se bo Bangladeš šele začel. In Razia ima štiri gromozanske kufre. Ena dva tri štiri. Jih ima pet? Polovica mojega dvajset-kilskega je nabitega s potico. Dvema poticama pravzaprav. In kruhom in knjigami. Ja. Dve lepi okrogli škatli z domačo slovensko potico. In veliko slovenske prevedene literature. In zdaj se bova končno premaknili. Ampak z vsemi temi kufri bi Glorjana po ene 15-ih urah frfotanja nad oblaki imela en dim? Ah, ti razvajeno dete?


Res sva utrujeni. A Razi bo šla z vso to kufrarijo + nasmehom + čez celo letališče + še v drugi štuk. Ker je tam majhna umazana sobica z nametanimi stoli do stropa, kjer bo lahko Glorjana prižgala? Kako zelo nelogično? Ob vsem tem, kar imam za sabo v življenju, sem razvajena? Gre za razvajenost? Nečimrnost?


Za prestiž trenutka gre.

So tudi tebi trenutki pravzaprav dolgi? Kot planjave in odsev hribov? Ko gledaš in vidiš zraven? Se ne dogaja toliko nekakšnih neumnih in nepomembnih stvari zaradi ne-opazovanja? Zaradi površnosti pred življenjem? Ker je potrebno raziskovati površine namesto globin? Dejansko so se pari sposobni skregati, zaradi nepomite posode? Resno? Zaradi različnih okusov? Pogledov? Denarja? Na kateri točki sveta stojimo?


Z Razio stojiva pred vhodom. In pred vhodom je visoka ograja. In za visoko ograjo so zlepljena telesa. Človeška telesa. Temna telesa velikih oči. In ta telesa se stegujejo. In ta telesa čakajo na še več zlepljenih teles iz letališča. S seboj so prinesli velike škatle "tega in onega". Ker tukaj marsikaj od "tega in onega", nam samoumevnega, nimajo. In avtomobili se ustavljajo. Kripa za kripo, veliko kripastih krip. Se mi zdi, da imamo pri nas na odpadih bolj moderne avtomobile. Ne, ne zdi se mi. Res je. Poglej! Še neki majhni avtomobilčki so. Kot miniaturni tovornjački z žičnatimi okni. Imajo tam notri 2 cm prostora za noge? Kakršnakoli kripa je že, ta kripa je tukaj luksuz.



Katera izmed teh luštnih krip prihaja po naju? Malo se bomo guncali. Pa zatohlo bo. Vendar bomo skupaj. Kaj pa je zdaj to? Nekakšna avtomobilska ladja? Ni limunzina s "stokilomtrskim" trupom, je pa nekaj avtomobilsko ladjevskega? Kakorkoli. To zadeva je prišla po naju. V bistvu sta dve taki zadevi prišli po naju. Očitno ne bo zatohlo. In očitno bomo imeli plavanje namesto guncanja. Kakorkoli. Itak v vsakem avtu sedim enako. A videla sem ga od daleč.


Čeprav na daleč ne vidim dobro. Pogled tistega majhnega dečka za tisto ograjo teles. Pa je samo stal.


Če bi me kdo vprašal, kako stojijo bogovi, bi rekla, da tako kot ta deček.

Ja. Samo stal je. In v njem je bila zbrana vsa revščina Bangladeša. Mi smo se pa odpeljali v dveh ladjah z dvema šoferjema in veliko prostora. Brezskrbna tujka, ki opazuje prah in iz njega pobira verze? Da. In to počne od daleč. Kaj ti nisem povedala, da je bila v njem zbrana tudi vsa lepota duha?

In pripeljemo do stavbe. Varnostniki. Dvigalo. Vstopimo. Vsa okna odprta. Ne. To vse ni družina. Kako že rečejo? Butlerji? Umijemo se in prinesejo hrano. Veliko hrane. Z rokami jo jemo. Ker se doma vedno je z rokami. Ponudijo mi vilice in nož. Ne vzamem. Riž mešaš z različnimi omakami, mesom, ribami, kuretino. Kot hedonizem. Kot preprostost. Ni se mi treba udomačiti.


Kot tujka pridem udomačena.

Ker te življenje udomači pred svetom?

Ta družina je med peščico srečnežev. Ne vem kakšna peščica je to. Med skoraj 170 milijonskim prebivalstvom? Mogoče pa ta trenutek ne želim vedeti. A Razijina sestrična vseeno dela. Zato niso ravno običajna družina. Preprosti so in srčni. Da, o družini govorimo. Pa o poslu govorimo. Pa o ljubezni govorimo. Pa o knjigi govorimo. In medtem pogovorom tista tišina v meni.


Se tudi tebi zdi, da življenje naplete žitna polja?

Z Razio bova tu dva ni. Potem greva v Guest House Univerze. In čez dve uri pride profesor. In tukaj smo vsi trije. In se smejimo kot stari mački. Skozi stolpnico pa pogled na mesto. Ker katero nadstropje je sploh to? Visoko in varno iz trušča bangladeških ulic.


Ker, ko se v življenju poglabljaš v vsako stvar, v trenutek. Ampak ne iz svojih oči, ker se oči šele morajo naučiti neomejenosti? Se potem naučiš brati iz stvari samih? Ker takrat ne zrcališ nanje svojih izkušenj, pogledov in spoznanj, ampak se odpiraš pred njimi? Ne iščeš in ne izbiraš poti, ker ne moreš biti ločen od nje? Gre za odnos? Ker je želja že prihodnost in s tem odtujenost? Ker ne more biti razlike med mislijo in dejanjem? Je to iskrenost? Ker med njima ni praznih prostorov in strategij? Niti ni afirmacije, ker je afirmacija že dopovedovanje in s tem negacija? Le kako bi naj imela cilj, cilj je "tam", kjer je šele potrebno biti?


Je cilj pomanjkanje sedanjega trenutka?

Biti tukaj s polnim zavedanjem sebe? Da lahko nastane tišina, ki ne potrebuje?


Vidiš, kako na široko je odprta k svetu?


1,439 views