• PhD

Se lepota in mir premikata s tabo?

Updated: Mar 21, 2019



A ni življenje fascinantno? Da lahko izkušaš sebe? Ali pa bi bilo bolj "prav" reči, da se "naučiš" sebe? Se ti ne zdi, da gre bolj kot za "učenje" za spominjanje? Kot "nekakšna" spojitev? Da je še najbolj mil jezik za njen opis preveč oster? Kot mavrica - vsi vemo, da je tam in da je tu, le dotakniti se je ne da? Je zato manj resnična?


Se lahko spomniš lepote?

Kot če bi rekel, da vidiš rdečo barvo? In potem se kot jutro spomniš, da rdeča ne nosi samo barve cveta, ampak tudi barvo vode, ker tam počiva roka tistega sonca, tistega oddaljenega otoka, planeta? Le zakaj je tako blizu?


Ker je več spominov, več "ravni" vsebine? Ker nas ima "nekaj" rado, da se lahko sprehajamo med temi predeli, prostori in hodimo hodimo hodimo hodimo uvidimo, da so različne ravni pravzaprav ena raven? Okrogla in bela?


Ker, ko ljubiš rožo, se ljubezni ne da ločiti na "raven" rožinega cveta ali na "raven" rožine korenine? Bi ji lahko vzel? Korenino? In ljubil cvet ločeno od njenega dela v zemlji? In če ljubiš korenino, ljubiš tudi zemljo in vodo, ki jo hranita? In tudi zrak, ki ga diha roža, vse "zrake", kamor se širi in vzpenja, so en zrak pravzaprav?


Ker če zrak ne bi dihal kot diha, kako bi dihala roža?

Da naposled še ljubiš vse tisto nad zrakom, visoko do praznine, tako čiste in prazne, da v njej odseva še tisti kamen tu iz ceste? Kako bi bilo sploh mogoče nekaj odtujiti od drugega?


Kot če bi drevesu odžagal sredino debla in mu rekel, da naj raste naprej? Ker je sredina debla "nekako" ločena od krošnje in od korenin? Ker so tudi kontinenti "nekako" ločeni? Ali je pa mogoče samo nekaj vode tu in tam na nekakšnem kontinentu?

Verjetno bolj odvisno od tega, kateri pogled nam pride bolj prav v nekem trenutku, mar ne? Enkrat bolj paše biti Zemlja, enkrat pa skregani kontinenti? Ker bi naj bilo resnic več vrst? Saj tudi mavric ni več vrst? Tako kot če greš v trgovino, kjer danes ponujajo krompir za pečenje in krompir za kuhanje? Ker krompir kot krompir "pač" ni "dovolj"? Potrebujemo še poseben krompir za nudlce, pa krompir, ki je za k zrezkom, pa krompir, ki je samo za k špinači? Ali tako razmišlja narava? Ali pa če skuham krompirjevo juho iz enega velikega krompirja in rečem, da razrezani koščki niso več skupen krompir? Mogoče je pa sedaj samo malo več prostora med celim krompirjem? Ali se je pa potrebno osredotočiti na to, da so eni koščki večji od drugih? Ali ni tako tudi v življenju? Odvisno od tega kakšen pogled si izberemo? Si si izbral, da je mavrica manj resnična, ker se je ne da dotakniti? Ker rabimo čim več diferenciacij in ločenosti? Le kdo jih gradi? Otroci?


Foto: Sk Hasan Ali

Si predstavljaš?


Ena roža bi rekla:


"Ne bom rasla zraven tebe, ker si modra."

"Jaz pa ne zraven tebe, ker si bela. Spizdi."


Na drevo bi priletel ptič in drevo bi ga vprašalo:

"Zakaj si ne želiš narediti gnezda na meni?"

"Zato, ker se pišeš Bukov Kreten. Spizdi."


In reka bi rekla:

"V meni so samo sladkovodne ribe, dragec, slane zame niso dovolj dobre. Morje - spizdi."


In potem bi nekega dne prišla še sraka in se odločila, da bi bila raje štorklja?


In bi sraka postala zakompleksana zaradi svojih nog? In bi šla potem na operacijo k ptičjemu dohtarju, da jo poštorklja, vse dokler en dan ne bi bile moderne spet sexi srakaste tačke in bi si poštorkljana sraka zaželela biti odštorkljana nazaj v prečudovito neponovljivo sračkico?


Se tudi tebi zdi, da smo si izmislili toliko nekih "bav bav-ov", ker to in ono ni dovolj, ker je vse nekakšen "bav bav", ker "bav bav" lepota, ker "bav bav" prihodnost, ker "bav bav" starost, ker "bav bav" služba, pa "bav bav" vreme, pa "bav bav" čez deset let spet "bav bav"? No, prav, "jaz" sem si pa izmislila tole:


jhdfjshljfhalhhajfuehfuehrfuerh

Se greva "bav bav"? Jutri v vseh medijih tale "jhdfjshljfhalhhajfuehfuehrfuerh-bav bav", ni važno ali ima ali nima osnove - to je "bav bav". Naj se "zadeve" malo tresejo? Mogoče se pa norčujem? Mogoče mi je pa samo zabavno? Mogoče sem pa prižgala kanal nekega čudnega civilizacijskega programa, kjer individualen interes bolj pomemben od skupnega? In temu se reče učinkovitost? Ali tudi ti slišiš smeh?


Predstave je konec. Po komediji ljudje odidejo domov, ali ne? Back to reality? In jaz sem še vedno v Bangladešu. Le kakšen bo dan, ko bom objavila tole? Sploh bom? Kot da je to pomembno? A z Razio in profesorjem smo zdaj že zapustili stanovanje. In spet je prišel šofer in spet odšel šofer, naprej pa peš. Ulice polne pipkanja, tako gosto je, da bi ga lahko rezala, pa vročine in prahu, ker imam trenutno samo par decimetrov na voljo, da se premaknem, ker rikša na desni, in spet rikša na desni, pa še avto in avto zraven, štirideset petsto ne vem koliko ljudi, ta prodaja to in oni tretje, kot vsi ostali, kot tisočero vonjev, energij: "Viver left! Viver right!" kliče profesor za mano.


Že nekaj časa imam od njiju to ime. Neko izpeljanko iz priimka. Na reko me spominja. Naj profesorju rečem, da vse vidim, da mu ni potrebno skrbeti za moje korake? Vem, oba s prevajalko tako zelo skrbi in mislim, da jima je ljubo, ko to počneta: "Viver, left, right, right, Viver, straight, watch out, Viver, left ..." Verjetno bi mi moglo iti na živce, a mi ne gre, ker bom to pogrešala, ko pridem domov, mar ne? Pogrešala s toplino in ne žalostjo, poznaš ta občutek? Torej bom uživala in skakljala po "koračniškoviversko" dokler še lahko? A si videl?


Tam ob strani? Človeka zloženega na meter krat meter? Obkoljenega z nebotičniki rikš? Brez nog z eno roko? Nekaj, kar je ostalo od roke? In nekaj dela s telesom? Kot ples kosti in kože? Tanek je kot sukanec? Droben kot kaplja zareze na pločniku? Ne. To je ples kralja? Nekaj ima na razpolago, a on daje vse, vsemu se daje, sam sebi se daje? Misliš, da iz tal pobira ljubezen? Tisto, ki je mi ne opazimo? Izgubimo? Ki pade iz žepa? Kakšen prečudovit nasmeh, pa niti zob nima? Ne, vse kar je on, je nasmeh? Miline, ljubezni, moči in lepote? Ali vidiš koliko prahu je na njem? To sploh ni umazanija? S soncem sta iz njega naredila zlat prah? Bi tako izgledalo vesolje, če bi ga kdo risal? Kot deklica sem se spraševala, kako bi narisala večnost? Profesor me potegne za nadlaht. In že smo pred vhodom sejma. Moški na levo. Ženske na desno.



Le kaj delajo z vsemi temi pištolami? Si videl mitraljez? Neki vojaki, pa milica in še nekaj drugega uniformiranega zraven. Ene trideset jih je? Ženska mi prebrska torbico, najde cigarete, najde vžigalnik in panika! P_A_N_I_K_A in njeno cviljenje in potem še dva druga vojaka zraven in od daleč bo tukaj kmalu še pet drugih. Ojoj? Ampak to so le cigareti in vžigalnik?! Ampak napeto postaja, zelo napeto! Kar gnetejo se, namršičeni, ostri kot škarje in britev?


Bonboni? Ja, bonboni! Kje že imam bonbone? Heeej, v torbici imam bonbone, okrogle čokoladne bonbone! Nisem terorist. Ne bodite no panični (bi "jaz" morala biti panična? Ampak če nisem?) Bi imeli od mene čipkasto pištolo? In v tistem profesor. Kako se je raspizdil. R ! A ! S ! P ! I ! Z ! D ! I ! L ! Spopad gargamelov? Misliš da je to pametno? Mogoče bi pa mogla požmrkat kot ovčka? Nope.


Stala bom kot lipov bog in meditirala z odprtimi očmi, vi pa zganjajte, kar rabite zganjat. A misliš, da me lahko dajo v čuzo? In če priznam, da mi je tole zabavno? Eh, nepremično se bom stegnila k soncu, malo popravila klobuček, takole in takole, pa torbico mi dajte nazaj, ja takole, počasi, daj, vzami, en bonbon? Izvoli? Res so dobri? Kaj pa ti? In ti? Ah, saj ni važno, če smo različnih jezikov, lahko se pogovarjamo z dlanjo? Pa tudi oreščke imam? En velik paket? Iz Slovenije, veš? Ja, grizljajmo. GRICKA GRICKA GRICKA. Vidiš, saj nihče izmed nas nima uniforme. Pa ves vesoljni čas imamo na razpolago, itak je to čas od nas vseh in roko na srce videla sem vas prej, sedeli ste pod tisto leseno škarpo in raztegovali svoj dolgčas čez cel ta megalomanski sejem, in dobro veste, da nimam ničesar za poetičnoterorističnonevemkakšen napad na sejem. Kaj pa je zdaj to? Profesor se je zdaj celo zmenil, da bom dobila kasneje cigarete nazaj? Moški se vse to nekako zmenijo. Smo že res fertik? Ampak nismo še pojedli vseh oreščkov, paket je res velik? Ups, kdaj se je pa nabralo toliko ljudi okoli? Ojoj, ta velik paket oreščkov je pravzaprav majhen? Kaj pa zdaj? Deklica na, ti boš znala s tem.


In gremo naprej. Si videl? To hlastalnico za knjigami? V vrstah stojijo, da se prebijejo do njih? A je tako samo danes? "Viver left, Viver straight, straight, left, stop Viver, go now", hop hop hop. In ljudje se hodijo sem pogovarjat, družit? Eden to, drugi tisto, hop hop, nakupi, obiski teh pesnikov, obiski onih pesnikov, tisti urednik, oni, pa tretji, pa kaj tisti verz, pa oni, hop hop "Viver" to, "Viver" ono, kot v eni družini s tisoči otrok? In tam zadaj imajo kadilnico na prostem? Vsi tam kadijo in "skrita" je tako, da bi še letalonosilka znala pristati na njej? Ah, ti vojaki iz bangladeškega sejma.



Ja res, tukaj so knjige pod nebom? Če bi iskala takšen sejem ga ne bi našla? In ljudje so odprti, iskreni. Res je veliko prahu, a nekaj svojevrstnega je na njem? Verjetno bi vse to moral biti kaos? Mravljišče je pa čisto lepo urejeno, mar ne? In tule se nihče ne razburja zaradi gužve? In dan je v trušču kot nekakšen žamet?


Noč se spušča na polne ulice. Ali ni tudi to mir? Verjetno bi kdo tukaj izgubil živce, kaj pa vem? Prišli smo domov, jutri je osrednja predstavitev knjige. Še en dan nisem tu, pa je skoraj kot teden. Razijina sestrična je odprla omare polne Sareejev. Koliko tkanin je zadišalo, kot bi po njih nekdo popisal rožnata polja. Res je, na sejem ženske vstopajo po drugem vhodu, ampak ženske so tukaj bolj ženstvene? Ampak, če je res? In poglej moške, ne oblačijo se v mačote in car-je? Mogoče so se pa pri nas moški nalezli kompliciranja od žensk? Kdo ve? Sicer pa zakaj bi delala neke pavšalne zaključke? Pavšali so kot tisti narezani koščki krompirja, ki naj ne bi imeli veze s celotnim krompirjem?


Sedim ob nočnem balkonu. Mesto je prižgalo mačje oči. Družina spi. In noč se odpira v topel zrak in hvaležnost. Tako dobra kot je bila večerja. In ta tišina, ki se zapisuje kot da se ne bi. Ko bo jutri nov dan. Spet za en dan drugačen? Na novo?


Ker, ko sem tu, se mi zdi, da sem hkrati na vsakem oddaljenem mestu, pa ti?
Lahko pošlješ oči skozi membrano časa in se od tam nasmehneš sebi tukaj sedaj?

0 views