• PhD

21. norost – umetnikalisti vseh dežel razdražite se! (Viden sem, torej sem.)

Updated: Mar 19, 2018






Sprašujem se, kdo bi trznil, če ga pokličem s skovanko umetnikalist? Ali z besedami tekoči (fluidni) umetnik? Torej on kot logična, a imensko še neprepoznana posledica tekoče moderne? Bi ne bilo predrzno, če bi rekla, da se je ta drugi umetnik oddaljil od ustrezne etične drže in morale ter svojo edino pravo (čisto) umetniško bit nadomestil s t.i. sekundarno, mnoštveno? Ne bi bilo predrzno, saj je imel premalo izbire, če pa že, pa ni našel razloga za nasprotno.


V času zrenja in razpadanja kapitalističnega mehurja se je kultura prestrukturirala v tisto, kar se počne v imenu kulture - dejavnost trošenja javnih sredstev za projekte uveljavljeno-zehajočih v toplih pisarnah. Medtem na mrazu pokajo petarde ustvarjalnosti mladih skupin, ki jih/nas Ministrstvo za kulturo in Javna agencija za knjigo na razpisih krčijo v skupno sito z uveljavljenimi. S tem se razpisne možnosti mladih nižajo na verjetnost: Bo mravlja (končno) pogoltnila morje? Kaj se v kulturi (ne) dogaja?


Praksa in vsakdanje življenje pokažeta, da so resnične spremembe celo pred čakalnicami, ki polnijo prazno upanje umetnikov in gledalcev.


Živimo v t.i. rom-pom-pom kulturi, ki hlasta v privlačni navidezno odprti institucionalni in sistemski ureditvi.

Podprta je s široko paleto simpozijev, predavanj in okroglih miz, ki v večini prehranjujejo sami sebe. A umetnosti, ki bi padla v živo meso in ustvarila v svetu razliko, praktično ni. Kopije reproduciramo v nove kopije, oddaljevanje od bistvenosti pridobiva na hitrosti, status umetniškega dela in razvrednotenje umetnosti naraščata. Meje prvobitne provokacije so se znižale, možno je ponuditi kar koli in hkrati o tem intelektualno kar koli razpravljati.


Nerazločljive vsebine so postale pomembno umetniško in umetnikovo blago, ki nadkonzumira in zavira tiste filozofske kritiške drže, ki opozarjajo na družbeno nezavedno. Ni narasla zgolj koncentracija razpoložljivih materialnih dobrin. Z njo se je razpasel naš um v razdrobljeno in premalo uporabno znanje, fragmentirano na gibe po tekočem traku nastajajočih tekstov.



V njih tekamo z vozički kot preobremenjeni starši v supermarketu, da bi dobili čim več in čim ceneje. Naberemo nekaj imen, citatov, starih teorij, vržemo v voziček, malo premešamo, dodamo nekaj pomislekov in malhica je polna. Že smo pri blagajni oz. doma pred računalnikom, kjer poceni in hitro nabrano prepakiramo v vrhunski porcelan kot kopijo prekopirane kopije - drugje povedanega in že izbrskanega. Publiko oz. bralca nahranimo iz preteklosti, ki nam daje snov za prihodnost, iz katere po takšnem postopku nastane samo predvildjiva sedanjost. Sodobni čas je bitka za papir z napisanimi številkami, njegova kultura in izobraževalni sistem pa za točke. Čemu zajebavati svoje znanje? Tudi teorija je ranljiva v smislu prihodnosti.


Koliko teorij ne poznamo, ker se niso zgodile, saj ni nihče o njih premišljeval, da bi lahko nastale?

Ker jih je najbolj enostavno prežvekovati kot stoletja staro perilo, jih znova in znova obračati, obešati in sušiti ter ponovo prati pred publiko kot da so edina možna oblačila? Ker se ne dvignemo zašiti drznejših, vednejših, strastnejših - prilegajočih času, ki ga želimo in človeku, ki ga nosimo.


Ker je bolj prikladno sedeti v svojih imenih (in bogovih) kot pa se ukvarjati z mislijo kako odvreči suhoparno preteklost slovenskega hlapca.

Najlažje je posiliti svoj jezik s specialkami in nerazumljivkami, da smo lahko še bolj odtujeni, še bolj nedosegljivi. Kaj v takšnem izobraževalnem sistemu in kulturi je tako zelo perspektivno privlačnega, gorečega, da se splača? Narediti dve, tri fakultete, magisterije, doktorate, imeti nekaj služb, da se lahko naposled podpišeš pod kaj? Moj boljši jaz od jaz-a nekoga drugega? Pod službe, ki jih za veliko intelektualcev ni ? Pod definicijo 21. norosti.


Kje v sistemu se poznajo rezultati obiskanih predavanj in razprav o uporabniku bližjem sistemu? Da, tistemu sistemu, ki smo mu tako »blizu«, da ga že hranimo? Imamo varuha človekovih pravic, varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev, nimamo pa kulturnega ombucmana, da bi v kulturnem kokošnjaku nastalo nekaj jajc, konkretnih sprememb, da bi mladi ustvarjalci (posamezniki ali organizacije) čakali še na kaj druga kot na nadaljevanje čakanja. Čakati – kot notranje zrenje da, kot sistem - niti slučajno.


Umetnost in kultura morata odgovarjati na čas in biti hkrati pred njim.

Ker sta del družbenega dogajanja, pomeni, da sta del politike - iz nje govorita in vanjo odgovarjata. Gre za raziskovanje mej individualnega, družbenega, naravnega, umetniškega in področja njihovega spajanja - kot umetnikov eksperiment z lastno eksistenco v razmerju do etik.


V aktualnih družbenih razmerjih pomembnost povezave med etiko in estetiko narašča premosorazmerno s snovanjem novih načinov umetnikovega življenja v ekonomskem, političnem in kulturnem smislu. Da pa bi lahko to novo življenje umetnika razumeli oz. sploh prepoznali, ga moramo razmejiti od tistega, kar postaja in tistega kar bi naj bil. Njegov položaj je potrebno re-definirati iz sociološkega, politološkega in umetniškega stališča v kontekstu časa, ki ga je rodil in v katerem ustvarja. Zygmunt Bauman, poljski sociolog, je sodobni čas opredelil kot tekočo (fluidno) moderno, ki jo vodijo negotovost, strah in neprekinjeno izumljanje potrošniških »novosti«. V takšnem tempu tveganja ponujata edino varnost hitrost pozabljanja in individualizem. Slednje zagotavlja, kot strateško izhodišče izbire, identiteto in distanco hkrati.


V kaj torej raste umetnik v času, ko je edino potrošnja tista, ki lahko ostane samo potrošnja in ne pretveza nečesa drugega?

Ko jezik postane preozek, ga pač raztegnemo. V politiki se to počne rutinsko, medtem ko smo danes pesniki (pesnice) in pisatelji(ce) večinoma z njim le predrzni, ga kot orožje uporabimo redko. Ker so danes knjige dvoživke, ki ne nosijo več samo kulturne (in duhovne), ampak predvsem tržne razsežnosti, jim ne moremo več slepo zaupati. V takšnem času se je potrebno toliko bolj zavedati moči in pomena, ki ju nosi jezik. Slovensko besedoslovje so si ekonomisti zelo dobro prilagodili, a kulturniki in umetniki smo se v njem preveč dobro znašli. Tržni sistem smo vzeli za svojega, sedaj pa imamo nekateri s tem, kar je postalo del nas, probleme. Zato se v nadaljevanju ukvarjam z raziskovanjem orožja in njegovih nabojev, da bi si odgovorila na vprašanja kot so: kakšna je identiteta umetnika, ki živi v času tekoče moderne? Kakšna so njegova izbira, individualnost, negotovost, hitrost? S katerim imenom ga lahko pokličem? Kdo je on, ki (ne) trza?


Pokličem ga umetnikalist. Tisti, ki predstavlja ekvivalenco kapitalistu, v razmerju do umetnika pa njegovo nasprotje.

V tržnem sistemu umetnik zavestno ali nezavedno »mutira« v umetnikalista kot posledico vsrkanja fluidne moderne. Vendar pa v izrazoslovju še ni prišlo do ustrezne umetnikove in umetnikalistove razločitve, zaradi česar med njima prihaja do nenehnega kulturnega boja, ki ga sistem potrebuje. Njuna bitka služi kot preusmerjevalka pozornosti stran od prepoznavanja realne podobe sistema. Sistemske prednosti uživa predvsem umetnikalist, ki ga s svojim ravnanjem ohranja in spodbuja. Je kot umetnikova senca, karikatura samega sebe, česar se podzavestno zaveda in je razlog njegovemu (enosmernemu) boju z umetnikom, s katerim se bije v sebi in zunaj. Vendar pa umetnik na njegov boj ne pristaja - njegov koncept lepote presega bitko, ki ji sledijo vse ostale sence: kritikalisti, literatisti, kulturalisti... Vsi potrebujejo nov prostor, za katerega se borijo predvsem zunaj. V tekoči moderni ni niti umetnikalist niti kritikalist osvobojen svojega umetniškega dela, s čimer sta drug drugemu ustrezno zrcalo, opomin. Bolj kot se grizeta, bolj sta si podobna. Nobeden izmed njiju ni rešen sosedovega, kaj šele svojega imena. Nanj sta priklenjena kot na slovensko zemljo - hlapčevo malho, ki je ne nosita, saj ona nosi njiju. Medtem se predvsem smilita sama sebi in drug drugega besedojebeta. Ironično niti zunanji prostor ne more biti njuna ječa, ker sta tako zelo zagledana v svoj priborjeni status, da le s težavo zmoreta pogled na širši družbeni kontekst. Umetnikalist je ječa sam sebi enako, kot si je kritikalist. Ker pa zelo rada gojita medsebojno (patološko-umetniško) erotiko, sta zapor tudi drug drugemu - odnos podjarmljenja, brez katerega ne zmoreta »normalno« eksistirati. A kaj potrebujeta?


Drugačen vstop v družbeni angažma.

Umetnik ne more ustvariti tistega, kar ne bi bil sam. Lahko si ustvari določen družbeno-umetniški status, da so njegova dela interpretirana drugače kot si zaslužijo, a svojega umetniškega dela ne more preslepiti[1]. Tako se za razliko od umetnikalista zaveda, da mora za družbeni angažma stopiti (najprej) vase. Najti v sebi tisto, kar je čisto in redko in neopazno, ne glede na zunanje časovne zahteve po njegovih delih.



Pomiriti se mora s svojo silo in njenimi amplitudami. Lahko bi rekla, da se mora presnoviti, prečistiti notranji prostor z novo (a hkrati pre-lingvistično) izkušnjo. Zakaj? Ker ni vseeno, če lepoto kot umetnik poznaš/izkušaš ali samo zelo dobro slediš njenim upodobitvam. Čistejša kot je umetnikova bit, čistejše je njegovo umetniško delo kot zrcalo te čistosti. Enako velja za kritika. Na ta način lahko umetnik za razliko od umetnikalista stoji pred sabo enako suvereno kot stoji v sebi in v svetu. In tu je tudi razlog zakaj se danes mlajšim generacijam pri interpretacijah umetniških del dela škoda. Obesi se jih predvsem na starejša imena, s čimer pa slovenskemu kulturnemu prostoru in drži mladega umetnika ob tem ne kaže perspektivnejših[2] časov - če tega ne spremenimo. Zakaj bi spremenjali utečeno in varno?


Človek je obseden z nenehnim iskanjem imena boga, enako kot z iskanjem imen v umetnosti. Če poznamo avtorja določenega dela, je stopnja kakovosti prepogostokrat predispozicionirana. Lahko se še tako zelo trudimo drug drugemu dokazati drugače, a v slovenski krvi je najprej pogledati iz katerega brloga prihajajo stopinje v snegu - dodaten razlog zakaj je pomembna vpeljava novih terminov »istov« [3]. Nikamor več ne vstopamo, smo tam, kamor smo z uporabljenim sistemom trudili izgubiti. Kultura je zrcalo za (samo)opazovanje in ne (samo)ogledovanje. Zelo enostavna, a bistvena razlika. Sistem nas je zaposlil z medsebojnim pljuvanjem, kritiziranjem ali hvalisanjem – s kulturnim šubadubada-jem, ki polni naše posode egov. Z njimi zganjamo trušč ob predstavitvah novih in novih del[4]. Čemu ves ta hrup? Se bo odprlo nebo in bodo umetnika dvignili bogovi? Zagotovo ne - bog ne mara gužve, izredno je len, rad nalaga delo in ne razume koncepta bližnjic, ker ni imel nikogar, ki bi mu pomagal, da je tam, kjer je. Umetnik doživi lepoto/boga med nastajanjem umetniškega dela (torej v njem) in ne za njim. Tega se zaveda, ker zna artikulirati elemente, ki vplivajo nanj. Koga bo pa poznal, če ne sebe? S tem postane čista geneza notranjega in zunanjega. Zato je potrebno spreminjati utečeno: novi vplivi zahtevajo nove artikulacije in nove teorije, da lahko v tem času shajamo v sebi in zunaj sebe ter se sprejemamo. Pred kom?


Publiki je potrebno naložiti delo, tudi ona mora izpolniti svojo obligacijo do umetniškega.

Umetnik mora preizkušati publiko, ki ne sme na vse pristati. Enako ne sme umetnik pristati na vse pred sistemom. Zgodovina[5] je sicer dokazala, da je dovoljeno vse, za kar je dovolj ljudi – umetnik(alist)i ne moramo dokazati niti tega. Na mesto povezanosti in prednosti, ki jih ta prinaša, se raje ukvarjamo s tem kdo bo komu kaj vzel, s čimer mlade organizacije vse prej kot pridobivamo na poti sprememb in prihodnosti. Na ukvarjamo se s celoto, skrbjo za drug drugega, kot da je medsebojna pomoč nekaj čemur se je potrebno izogniti. To je zelo pomembno, saj notranji pogled (čut) nosi zunanjega. Zunanjost, ki je kaj? Nešteto parcialnosti in individualizmom, ki se rešujemo v facebookov i like svet[6]? Svet, ki je dokazal, da je Descartesov »Mislim, torej sem«, padel v Viden sem, torej sem[7]. Premalo?


Facebooku ustrezno imamo tudi kulturni McDonald's-a oz. sistem kako poceni proizvedena imena napihniti s superlativi in ekskluzivi. Ali pa kulturofuk, ki deluje po principu: »Če ti meni danes poližeš mojo knjigo, jaz tebi tvojo, ko jo napišeš.« ... Pa kaj je to?


Nešteto Abrakulturabel o uspehu? Ali en kup ranljivosti, ki dokazujejo, da (ne) zmoremo več od tega? Ne menim, da je vsa kultura za pod prag. Govorim pa, da se v umazani posodi ne opere čistega perila. Pa najsi gre za človeka ali za kulturo - različne notranjosti pomenijo različne resnične zunanje podobe. Zato se je včasih potrebno osredotočiti na grdo, s čimer nima kritizerstvo ničesar skupnega. Grdo kot tisto iz katerega se ustvari lepo. Biti razočaran in jezen nad pravo stvarjo in na pravi način. Biti samo viden, pomeni skoraj toliko kot indiferenten.


Kultura pa ni indiferentna, tam je, kjer je človek. Kjer je ni, ni človeka, ampak je ljud.

Lepota ne nosi nič ravnilnostnega in umišljenega. Nosi in rojeva samo sebe. Enako mora umetnik nositi sebe, ne pa se pustiti, da ga nosi tržni sistem z vsem imenom. Vsa njegova 21. prtljaga, vsa norost, je postala vezni člen »povezovanja« med umetniki. In sistem? Sistem že okleva, postaja ga strah. Vstane izza svoje oguljene mize, pogleda skozi okno, vidi, da je obkoljen z znanjem mladih in sede nazaj.


Včasih premišljujem, kje je vsa ta tujost o kateri govori Bauman. Nekam se mora shranjevati, da bi se jo dalo odpreti in iz nje narediti malo več doma. Ne sebe ne kogarkoli drugega si ne želim poklicati: »Umetnikalist?!«, zdi se mi pa, da se edino tako danes ljudje sploh še obrnemo.


[1] ali celo zaslepiti

[2] manj hlapčevskih

[3] umetnikalistov, kritikalistov, literatistov, pesnikalistov...

[4] ki so vsa najboljša

[5] politika

[6] v sociologiji bi temu rekli pekarna identitet ali kar krizotet

[7] kako rada bi zapisala Vidim, torej sem...