• PhD

Učeča energija

Updated: Apr 8, 2019



Si predstavljaš? NOK NOK. Prideš k bogu in potrkaš na vrata.


"Bogec bogec, želim si takšen in takšen avto."

Bog reče: "Dogovorjeno. Želiš si takšen in takšen avto."


Jupi! Srečen si kot strela. Doma si pripravil garažo. Spolirana je u nulo.

Zdaj bogec notri samo parkira tvoj nov avtomobilček. Genialno.


In potem čakaš. Čakaš.

En kafe. Dva kufeta. 1 mesec.

Eno leto. Vmes še enkrat spoliraš garažo. Porkašment.

2 leti. In nič. Nič?!

Pa kaj se gre on tam gori?!


Ponoviš postopek. NOK NOK.


"Bogec, bogec, kaj je zdaj to? Dve leti pa nič?! Nisi mi uresničil moje želje!"

Bog odvrne: "Seveda sem ti jo. Sam si jo uresničil."


"Ni res! Nimam avtomobila!"

Bog odvrne: "Res nimaš avtomobila."


"Ha! Vidiš, za nos me vlečeš!"

"Želel si si avto in to si dobil."


"Ni res! Prej si mi rekel, da res nimam avtomobila, torej mi nisi uresničil moje želje."

"Želel si si nov avto in uresničil sem ti, da si želiš nov avto."


Ups?

Življenje je kot igra in igre so zanimive, mar ne? Že kot otroci preko njih pričnemo spoznavati svet? In potem "tisti" magnet odkrivanja - ker nas "nekaj" v tej igri privlači, ker nam je "nekaj" pomembno?


Vendar ali ni tako, da če si ali pa si ne zastavimo vprašanja: na kakšen način igro igramo oz. kaj nam je v življenju pomembno, s svojimi dejanji, besedami, usmeritvami, ne-prostim časom, s hrano, ki jo uživamo itd. itd. - vsak dan, še več, vsak trenutek, odgovarjamo na to vprašanje? In je naše celotno življenje odgovor na to kdo smo - človek kot telesno in duhovno bitje- naše dojemanje prostora in časa ter umeščanje življenja v njiju?


Mogoče je pa avto res bolj pomemben od tega kdo smo kot "telesno-duhovna struktura"? Ker če parkiramo ubitačno dobro makino pred energetsko (recimo) sesuto telo, se bo telo ob prižigu motorjev "zgasiralo" na zdravo frekvenco? Malo klišejsko, a vendar?



Prideš med postavljanjem takšnih vprašanj do zaključkov? Da si želiš dobre prakse obdržati in nadgrajevati, slabe opustiti? Ker so dobre navadno "nagrajene" in slabe "kaznovane"?


Kaj pa, če bi pomislili na to malce drugače, da so vse dobre prakse in spremljajoče ugotovitve, ki nas navdajajo z "uspehom", tudi cona udobja - ovira, do tistega, kar bi še lahko spoznali in odkrili? Ali pa se naj z vprašanjem poigram drugače:


Lahko zaključiš vesolje?

Vendarle ima takšna pot "uspeha" veliko skušnjav - od "nagrad", ki jih ob tem prejemamo, sistemske vzgoje na katero smo (bojda) privezani, zahtev časa, v katerem živimo in še in še in še kup nekih (bojda) nepremagljivih zadev - vse, kar nas zadržuje na coni vsevedenja? Ali nismo konec koncev tudi do svojega vsevedenja, do svojega neizpodbitnega prav, našega bombastičnega aha zaključka, odgovorni, tako kot do njegovih pozitivnih in negativnih posledic?


Je vsevedenje UMETNA POMIRJENOST?

Ljudje vendarle potrebujemo "nekakšno" varnost, da smo pomirjeni, mar ne? Juhu strahec strahec, vsepovsod strahec in potem je potrebna varnost, varnost, vsepovsod varnost? Pred terorističnim napadom, pred prahom, pred soncem, pred zrakom, pred življenjem?


Biti pomirjen ali

miren ali

biti v miru


so različni pojmi, ki opredeljujejo naše stanje duha oz. življenja?


Si lahko zamisliš, da je vsevedenje samo ena točka v nevedenju?

Ker kaj nam je pomembno v življenju? Ljubezen? Denar? Užitek? Družina? Narava? In koliko o tem vemo? Kdaj se osvobodimo vsevedenja? Zakaj sploh?


Osvoboditev vsevedenja kot cilj ali raje osvoboditev vsevedenja kot stanje duha?

Opaziš razliko? Med željo "imeti nekaj" in "biti to" - te drobne stvari, drobna semena na polju življenja?

Kot da je želja "nekakšna" prihodnost, medtem ko je naš čas multidimenzionalna sedanjost?

Le kam te peljem?


Foto: Cátia Matos


Kaj pa če ti je na prvem mestu v življenju čista energija, recimo? Na kaj pomisliš? Na elektriko? Moč? Elan? Življenjsko energijo? Na "tisto zadevo" v TV zaslonih, mobilnikih, v paradižniku? Je tista energija v paradižniku, ki zraste v vodi pod šotorom enaka energiji paradižnika, ki zraste na polju pod soncem? Si kdaj jedel en mesec samo trgovinsko hrano in en mesec naravno hrano? Pet let? Vse življenje? Čutiš hrano, ki jo ješ? Kaj ti ne-daje? Lahko preko hrane začutiš vse roke, ki so se jo dotikale? Ali te pa naj raje vprašam kaj narediš s hrano - z energijo hrane - preden jo zaužiješ?


Energija je neuničljiva, samo transformira se v različne oblike - so rekli znanstveniki? Pa jo znamo transformirati?

V naša ljubeča življenja, ljubeče medosebne odnose, v vse kar se dotikamo, božamo, ljudi ki jih spoznavamo? Telo, ki ga nosimo? Ker koliko energetskih ravni nosimo? Si jih kdaj ljubil? Si jih kdaj spoznal?


Energetske oči?

Kako zelo drugače je spoznavati sebe in druge skozi oči energije? Kar na enkrat ni levih pa desnih, pa zgornjih pa spodnjih pa tistih in onih? In če so vsi "podatki" energija, kaj veš in česa ne veš? Kako se obnašaš do okolja? Kaj v njem puščaš? Kaj puščaš v besedah? Na katero energijo si "priklopljen"? Na svojo strastno globoko silo, korenine, ki poganjajo iz zemlje in se kot drevo širijo v vesolje, kamor se vzpenjaš, kamor raziskuješ, kamor se učiš, kamor se spoznavaš? Ali se raje priklopiš na energijo ljudi, kot majhen klopek NJAM NJAM NJAM in čustveno hrustaš svoje prijatelje, ker NJAM NJAM, še malo pohrustati svojo ženo, ali pa moža, pa otroke, "mimobežnike", "mimobežnice" - karkoli? NJAM NJAM kot dudico? Se kdaj opazuješ, kaj se dogaja s tabo v družbi (žal) takšnih hrustačev? Rad hrustaš? Kaj ti pravi telo?


Ali pa drviš skozi življenje in se ob tako zelo pomembni stvari kot je energija sploh ne ustavljaš?

Kaj dovoliš, da se zapiše vate? Si ali nisi gospodar? Ti in ti in ti - mi vsi - kdorkoli izmed nas?


Duhovnost je lepa, duhovnost je čudovita, a vendar znamo z njo vedno prav ravnati? Vstop iz razuma v srčnost reši vse probleme? Iz ene skrajnosti v drugo? Se odpreti vesolju, medtem ko v mislih pleše 1000 opic, in vsaka bi nekaj rada - vendarle smo pod vplivom vala informacij, vala energij? Ali ločiš katere misli so tvoje? Tako zelo ločiš, da ustvariš tišino? In še dalje - bi lahko rekel, da tako zelo dobro poznaš svoje telo, da lahko z vso natančnostjo začutiš njegovo sleherno "plast", energetski ovoj in se spoznaš v njem - se spoznaš v vseh ovojih - v eno energijo?



Da? Energija se transformira, spreminja obliko, ker če naredimo iz drevesa stol, lahko iz stola še vedno spoznamo drevo, četudi je sedaj v obliki stola? Je pri ljudeh kaj drugače? Če se človek spremeni iz slabega v dobrega človeka? Iz "drevesa" v "stol"? Iz njegove energije lahko še vedno spoznamo njegovo izkušnjo, njegovo drevo, ki ga je pripeljalo do sem? In to pravzaprav počnemo, v drug drugem prepoznavamo izkušnje, prepoznavamo spomin, če se tega zavedamo ali ne? Ali niso bili ravno znanstveniki tisti, ki so že dokazali, da ima voda spomin? Kaj bodo še dokazali, kar so naši predniki že vedeli in gojili? Ozavestiti svoje energetske oblike, njihove sposobnosti in multidimenzionalnost učenja in obstoja, ki jih prinašajo in so pogon razvoja naše družbe? Ker se našo telo nenehno energetsko uči? Podnevi in ponoči vstopa v zakladnico spomina? Mogoče pa pretiravam? Mogoče sem pa samo realna? Kdo ve?


Predstavljajte si, da bi imeli drugačno življenje? Da se kot otrok učite preko spiritualnih izkušenj, objemanja dveh svetov - duhovnega in materialnega? Kako zelo drugačen bi bil vaš pogled na svet? Manj pravilen? Manj sprejemljiv? Ljubezniv? Kot nasmeh? Kot ozaveščanje energije?


Ker zakaj je drevo tako zelo pomembno? Ker je s koreninami močno in realno v zemlji, da se lahko s steblom in krošnjo vzpenja visoko k nebu - v sanje, v duhovnost recimo? Ali ni to ravnovesje?


Spiritualnost oz. duhovnost je nevarno polje, če po njem ne hodimo prizemljeni? Ker drevo brez korenin odnese veter?

Izkušnje so individualne, strastne, polne, neponovljive, a hkrati tako postanejo družbene in evolucijske.


Strasti si ne izposodiš za opis, ali?

In


Tudi izkušnje si ne izposodiš?

Kot če bi se vprašali:


Kako se izgovori divjina? S tem ko jo živiš, jo izgovarjaš brez besed?

Ničesar ne trdim. In po ničemer ne sprašujem. Igram se s prostorom in časom. Ljudje pač razmišljamo, čutimo, doživljamo različne tokove, ko hodimo (recimo) po ulicah. Ker sem trenutno na ulici z vonjem Bangladeša, na ulici, ki bo v času morebitne objave tega teksta popolnoma drugačna, nova, z drugim vonjem?


Ja, dovolj je, če rečem vonj. V . O . N . J . Slišiš? Tisto nekaj, kar bi bilo lahko kot parfum, ampak ni. Energija je vedno živa. Te smeje. Te žgečka. Kot majhne pikice v telesu, ki žarijo levo in desno vse naokrog. In koliko svetov nosi vsaka energija?


Vmes se menjavajo hiše. Na levi je Razia. Na desni profesor. Bla bla nekaj v angleščini. Govorita. Bla bla mene je glasba že potegnila. Še preden jo prižgem. Samo vzela sem ga. Saj melodija gre daleč na mobitelu? Tako daleč, da skoraj ne veš več od kod prihaja? A veš kakšen občutek je osrediščenost? Pritisneš. Zdaj.


Zapreš oči. Neprisiljeno. Kot cvet. In se vidiš v točko manjšo od točke. Slišiš svoje noge? Slišiš rdečo barvo, kako se zbira iz globin zemlje. Kot stebla, ki poganjajo k tebi. In od zgoraj prihaja bela.V vsakem delu telesa. Kot sonce si. Osrediščen. In potem greš. Zaprtih oči greš. Greš kamor hočeš. Spoznaš se v sebi in od daleč. Se vesolje smeje? Se tudi tebi zdi, da se civilizacija duha smeje? Tako kot - hm? Tako kot se vse smeje? Ker ni nič pozabljeno? Ker se ni potrebno pogovarjati z usti? Gibi? Kot delček zavesti kramlja s celo zavestjo?


In glasba odmeva iz mobitela. Profesor in Razia. In se zavrtim: "Viver! You are crazy!" - mi reče Razia. "Feel it!" odvrnem. In se še ona zavrti. In potem še profesor. "Viver! Watch out, tree!" Juhu, debel drog na ulici. Še tebe bom objela. Let's rock ... everybody let's rock ... everybody in the whole cell block ... was dancing to the Jailhouse Rock ... Poglej tisto žensko. Do kotička zavita v črno. Pleše ... the whole rhythm section was the Purple Gang ... Ene deset nas je? Dvajset? Saj niti ne vidim na daleč? Tisti zadaj sploh ne slišijo več glasbe? ... number forty-seven said to number three ... you're the cutest jailbird I ever did see ... I sure would be delighted with your company ... come on and do the Jailhouse Rock with me ... V Sareeju plešem roken rol? Poglej onega? Brez polovice zob? Pa on tam si je kravato odvezal. Ahahaha. 50, 60 ... Plešemo ... In potem pritisnem. Ne vem kaj. Nekaj. Drugače je. Becoming One Of ''The People'', Becoming One With Neytiri ... iz Avatarja. Kaj sem to pritisnila? Ojoj, kira "kremšnita". A misliš, da so ljudje razumeli ta film? Vsi so obstali? Tako čudno obstali? Stojimo? Glasba pa še kar. A čutiš to gledanje? Mislim, da se pogovarjamo. Slišiš zgodbo med nami?


Energijo, ki govori, brez da bi govorili?

V nekem trenutku, ko smo postali prostor.


Odhajali smo iz literarnega večera na knjižni sejem. Publike med državami so drugačne. Samo po videzu? Ampak vsaka pozna "tisto" energijo, ki pride iz globin? Vse, kar se lahko zgodi med nami? Ker kaj bi pa lahko druga napisala o literarnem večeru? Kot to, kaj smo ustvarili - skupaj, ob knjigi? Ta dan bomo odnesli in ga mogoče vsak zase odprli še kakšen drug dan?


In pred večerom je bilo popoldne. Gledam ga, kako steguje svoje ude po ulicah Dake. Čutiš vlago v zraku? Včasih se mi zdi, da bi vodo zavonjala še v puščavi. Šofer nas odpelje v nekakšen salon. In sem že na stolu, kjer me ličijo, frizirajo in nato še oblačijo. Prav, uživajte me. Sem že mačketina. Sem tukaj že 3 ure? Ne znajo angleško, neko pogled-gibi-izrazi komunikacijo smo naštudirali in že sem oblečena v Sareej. Začutim njegovo energijo, pripoveduje mi zgodbe, riše mi slike, vrti mi zgodovino, a moja ostaja zakoreninjena globoko iz tal v nebo.


In dnevi bežijo. Objemajo obraze pesnikov in jih z verzi nosijo po ulicah, ki obkrožajo knjižni sejem. Besede ošvrknejo mimoidoče, kakšna črka, kakšen verz ostane na kakšni obleki, ponikne pod kožo. Kot reka, ki išče pot k morju. Potem se obrnem in pred mano novinar in potem spet. Mogoče sem pa na sejmu novinarjev in ne knjig? Le od kod poganjajo? Tam je zrasel novinarski oder, gor moram. Ne vem, tolikokrat sem šla mimo, pa ga nisem opazila? O slumih sem razmišljala. Tudi takrat ko mi je bilo pod odejo na letalu malo hladno. A misliš, da bi tudi njih na letalu zeblo?


Foto 1: Andrew V Marcus // Foto 2: StevenK


S profesorjem se vračamo domov pozno. Z Razio sva zdaj v Guest housu univerze. S tistim zvončkom. CIN CIN. In potem prileti eden. Z nasmeškom do ušes. Bla bla en kufe bi prosim. In COP COP odide. Pritisne na knofek na avtomatu v spodnjem štuku in HOP kavica je v 15 sekundah fertih. Potem tam stoji še ene 7 min v stilu "Kao kufe se kuha", ker tega, da je samo knofek, da kufeta ne kuha, js "kao" ne vem, in potem pride nazaj še z večjim nasmeškom: "Only for you madame, fresh coffee." A zadnji dan nisem pocingljala.


Šla sem po stopnicah. Pritisnila tisti knofek, 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 1, 12, 13, 14, 15. Kava je zadišala. Dala sem mu nekakšno all inclusive napitnino za vse cingljajoče kafetke, pa je bil ma-a-a-l-o-o zmeden, ker sem si ga ma-a-a-l-o-o privoščla. Zafarbal je, čeprav je bil temne polti. Zelo dobro je vedel koliko takih fresh madame kofetkov je znosil v vseh teh letih. Zelo dobro sem vedela, da je kafetarski falot. Enako kot sem vedela, da njegov enormni nasmešek do tuje dame nosi žalost, ki jo ima doma. Pač to začutiš. Nekaj kar pride do tebe od zunaj in ni tvoje. - Odpreš tujo knjigo. Zapreš tujo knjigo. V svobodno voljo drugih ljudi se v vesolju ne vmešava. - Pa sva se kljub temu malo režala. Brez kakšne blazne ideologije.

In potem pride tisti možiček, ja, recimo, da je možiček, iz začetka tega teksta spet k bogu, CIN CIN pozvoni in reče:
"Bogec, kaj delaš?"
Bog odvrne: "Točno to, kar ti. Spim."
0 views