• PhD

Zapeljala bi te v tišino.


foto: Boris Zabukovec


Vprašaš me po imenu. In sem tiho. Vprašaš me po priimku. In sem tiho. Ne dajaj mi imena, ne dajaj mi priimka. Ne dajaj mi podpisa. Ne poimenuj me.

Prosim, ne dajaj umetnosti dejanja.

Ničesar nisem ustvarila. Ničesar, kar ne bi bilo tu že pred ali za mano. Ničesar, kar bi bilo moje. Ničesar, kar ne bi moglo biti tvoje. A ne samo v mojem, tudi v tvojem me ni.

Ko se me dotakneš, je tam prehod.

Nekaj tanjšega od zraka. Listi drevja in metulji. Letni čas. In vozilo, ki me vozi. Odprto je na obe strani, ki nista strani. Skozenj je zletela ptica, oblak in seme. Dež je zalil polja in bronasti otok.


Vozilo, ki nima časa, tudi imena nima. Zato me ne sprašuj o hitrosti, ne sprašuj me o velikosti, ne sprašuj me o dosežkih, ne sprašuj me, kaj vidim.

Tišine se ne sprašuje o dejanju. Tišine se ne sprašuje o besedi. Tišina ne počne.

Ne, to ni sprememba, to ni izginotje, niti pot, niti skrivnost. Ne morem reči, da ustvarjam. Ne morem reči, da počnem. Ko bi to rekla, to ne bi bilo več tisto, kar je za besedami. To ne bi bila več izkušnja.


Strašno. Ja, vem. Ne prilegam se ti, ko se prilegam vsemu. Ne bom rekla, da je to lepota. Nič ne bom rekla. Domišljam si - morebiti bi me razumeli anonimni pesniki.


Domišljam si, da potrebujem, da me kdo razume. Samo zato, da bolje razumem tiste, ki potrebujejo, da jih nekdo razume.

Ali vidiš, kako središče teče?

Brez manufakture, brez navodil, teorije, ideologije. Ne kot utapljanje, ne kot vino, ne kot glasnost. Kar misliš, da govorim, je samo mreža.

Ne kot površina - kot zakoreninjenost.

Ne v knjigah. Ne v besedah. Sežgi jih. Ne zame. Ne zase. Za voljo tistega, kar je za besedami jih sežgi. Tudi mojo, ki ni moja, sežgi.

Slišiš, kar ni napisano?

Ne, to ni informacija. Informacija je le korist, ki podpisuje za druge. Biti sila, biti prah, manj od praha. Si kdaj poskusil?

Biti človek, ki ga znanje ne uniči.

Ko sem bila študentka sem se tu in tam podružila s klošarji. Nisem jih spraševala po imenih. Spomnim se tistega. Bil je podoben Pavčku. S pumparcami in soncem.


Sedel je na klopi kot gospod. Na ulici do AGRFT-ja in Uniona. Najraje je jedel topel sendvič s slanino in sirom. Enkrat mi je na prehodu za pešce v roke stisnil limono rumene barve. Spet je kradel sadje in zelenjavo. Nekega dne, ga nisem več našla.


Ali pa tista klošarka na parih stopnicah blizu vhoda v Kinodvor. Vsak večer je zvlekla tja težko žimnico. Smrdela je in imela je rada banane, kokto in črno kavo. Nekega dne, je nisem več našla.


Zato me ne sprašuj o mojem levem in desnem imenu. Ne potrebujem ga.

Med deli je vedno nesporazum. Celota je drugačna.

Si videl milijarde balonov pod nebom. In pod milijardami balonov milijarde ljudi. In vse milijarde ljudi z milijardami vrvi gor do milijarde balonov.


In na vsakem balonu zapisana beseda Jaz. Vsak v svojem balonu s svojo svobodno voljo. Medtem ko zrak kroži.

Celota je svoboda, osvobojena svobodne volje.

Ne, nisem ti povedala imena, zato me ne sprašuj o naslovu, poslanstvu, manifestacijah.


Ko sem bila študentka je bil na Čopovi star klošar. Povabila sem ga na kosilo. Pa mi je v angleščini odgovoril, če se lahko gre prej preoblečt. Nisva hodila dolgo. Prišla sva do hotela Slon.


Lepo. Klošarju so dali sobo. Ko se je vrnil, ga skoraj nisem prepoznala. Prišel je šofer. Vprašala sem, če je to skrita kamera. Rekel mi je, da gre vsake toliko časa na ulico na dopust.


Na tistem kosilu sem se veliko naučila. Ljudje resničnih velikosti so daleč stran od žarometov.

Vsak zid ima nad sabo nebo.

Da odpreš najprej razdaljo med sabo in umom. Nešteto asociacij in zgodb. Da odpreš zatem razdaljo med sabo in srcem. Nešteto čustev in svobodnih volj. In potem visoko po razdalji za obema.


Do tja, kjer se bit z bitjo prenaša. Ker ljubezen ni nadzor. Ljubezen ni kako ljubiti in kako ne ljubiti. Ljubezen ni niti um niti srce. Niti oboje.

Ljubezen je slepa. A ne kot je slep ta stavek.

Slepota odpre razdaljo k tišini.

Ljubezen je tišina iz bitja v bitje. Zato mora biti slepa. Oči ne ustvarijo izkušnje.

Skoraj 30 let je minilo od takrat. Še vedno me sprašuješ po imenu. Še vedno mi pošiljaš pogodbo. In še vedno ti jo vračam. Prazno. Brez podpisa. Odgovarjaš, da bi mi bilo lažje.

Da, lažje bi mi bilo - v tvojem svetu. V vesolju je drugače.

V vesolju se vse prenaša z bistvom.


Brez pogodbe.

V tišini so tudi zvezde brez imen.
0 views