V bližini tišine
Dvojezična izdaja (bengalska in slovenska)
 
Avtorica: Dr. Glorjana Veber
Prevod: Razia Sultana
Uredil: Prof. Dr. Musuduzzaman
 
234 strani, 41 pesmi
 
(povzeto iz uvoda knjige)
 
Poezija Glorjane Veber nas spominja na besede slavnega bangladeškega mistika, pesnika, pevca in svetnika Lalona Fakirja iz 18. stoletja: »Kakšno bivališče naj naredim na praznem?«
 
Prav tako na besede prvega azijskega prejemnika Nobelove nagrade Rabindranatha Tagoreja, ki se ga je misel o človeškem niču globoko dotaknila. 
 
Vebrova je pesnica, ki je izredno navdahnjena z občutkom človeštva. Ko razmišlja o praznini človeških bitij in dobrem počutju človeške rase, ustvarja t. i. dihalni prostor našega preživetja. 
 
Nemoč življenja združuje z njegovo zmožnostjo in ju orkestrira v specifično obliko poezije – avtorici uspe v poeziji konfliktnost idej transformirati v harmonijo. Spoznamo, kako neverjetne so njene kreacije, kako ostro in globoko je njeno opazovanje. 
 
Bralca navduši z občutkom obstoja in neobstoja hkrati ter se s tem globoko dotakne njegovega notranjega sveta. Drži ga s celovitostjo in zrelostjo, s katerima zapolni praznino. 
 
Ko si v nekem trenutku življenja želimo prekinitve z ustaljenim in navezanostjo, sta samota in odmaknjenost nujna za razvoj naše zavesti. 
 
Glorjanina poezija to potrjuje, kar je hkrati razlog, da ji vse v življenju predstavlja poezijo. Ko hodi, hodi pot poezije tako, da lahko bralci dihajo njeno senzibilnost. Njene vesoljske razsežnosti ne moremo videti, a si jo lahko predstavljamo in jo čutimo v mislih.
 
Iz njene poezije, kot celovitega telesa, valovijo nežna brezbrižnost, praznina in estetska harmonija sveta. Želi identificirati posameznikovo bivanje, da bi v njem občutili čudovitost življenja. 
 
Zato se Glorjanino ubesedovanje trenutkov življenja običajnih ljudi povezuje v kozmično in globalno areno. Tudi Mallarmé je med drugim dejal: »Naloga literature je, da drži zrcalo narave.« 
 
Njena pesniška duša oz. duh je dvignjen na način, da deluje kot ogledalo, v katerem se zrcali zunanji svet. Ta ji pomaga videti in pisati pesmi – avtoričino poezijo odlikuje ravno osvetlitev stvarnega sveta v globoki povezavi z duhovnostjo.
 
Glorjana Veber je zelo močan glas sodobne slovenske poezije, ki ima avtentično lepoto, vrhunskost in svojevrstno razsežnost. Sprejema filozofijo in psihologijo, ki ji služita za »orkestriranje« s podobami in besedami. 
 
Tovrstna kombinacija je edinstvenost njene poezije oz. kot jo opisuje Eliot: pomeni »novost« oz. »novo« – v tem pogledu bi lahko zato dobila prestižno mesto v svetovni poeziji. 
 
V njej odraža misli človeškega ljudstva, ki hrepeni po življenju v nediskriminatornem svetu. Da bi ta svet slišali in prepoznali, v svojih pesmih jasno »glasuje« za socialno pravičnost, ki jo povzdigne do zahteve po svetovni pravičnosti. 
 
Njen glas lahko zato poimenujemo glas svetovnega človeštva. 
 
Bralci bodo Glorjanino poezijo oboževali. Razlog je v privlačnosti njene poezije, ki nas popelje k bližinam in globinam.
 
 
Prof. Dr. Musuduzzaman – pesnik, kritik, prevajalec, urednik in profesor literature na Univerzi v Daki